Svet, v katerem želim živeti

Ne živimo samo v enem svetu. Živimo v veliko majhnih svetovih. Lahko si jih izmislimo tudi sami...

S temi besedami Desa Muck začne letošnjo poslanico ob Tednu otroka. Tednu, ki nosi čudovit naslov SVET, V KATEREM ŽELIM ŽIVETI. Naslov, ki nam pusti sanjati...

SVET, V KATEREM ŽELIM ŽIVETI

Svet, v katerem želim živeti,

naj bo poln doživetij.

Želim, da ko bi bil mraz,

da bi se v topli hiši grel

kot Božiček ali dedek Mraz.

Naj bo zabaven, naj bo igriv,

naj bo toliko snega,

da Janezek v šoli ne bo sedel.

Naj pride Snežna kraljica,

naj nas v belem prtu

v dogodivščine odnese.

Mamo naj kar skrbi,

mene do starih let ne bo nazaj,

ker se mi zelo mudi,

da me mama ne vidi,

ne opazi in ne sliši.

                                               Ilonka Krivokapič, 4.b

SVET, V KATEREM ŽELIM ŽIVETI

Želim, želim živeti

v čarobnem svetu domišljije,

da bi delal nemogoče,

letel z ladjo malo nad cvetovi,

da bi začaral drevo

v velikega metulja.

Želim, želim si tisoč

razno raznih stvari,

a mogoče se mi želje uresničijo,

če odtavam v ta preljubi svet.

Vse je mogoče,

če v svetu pravem si.

Sonce žari,

Zemlja se okrog vrti,

z njo pa mi

v deželo VESELO.

                                               Marcel Osredkar, 4.b

SVET, V KATEREM ŽELIM ŽIVETI

Nekega lepega dne so se Jure, Katja, Nuša, Nika in Eva hoteli igrati v parku. Ko so prišli v park, so videli veliko, veliko in še enkrat veliko smeti. Zato so si rekli: »Mi nočemo živeti v takšnem umazanem svetu!« Ker so bili Jure, Katja, Nuša, Nika in Eva zelo prijazni do narave, so se odločili, da ga bodo očistili, saj živijo v Ljubljani. Ljubljana je turistično mesto, zato morajo počistiti, saj če ne, ne bodo več prihajali turisti. Pridrvel je še Luka in ko je stopil v park, je skoraj omedlel, ker je bil park tako umazan.

Vsi so se odločili, da ga bodo počistili, saj je to prava groza. No, pa so začeli. Jure se je lotil ravnanja peska, saj so ga majhni otroci zbrcali na travo. Luka se je lotil košnje trave, saj je zelo rad kosil. Katja, Nuša, Nika in Eva pa so se lotile pobiranja smeti. Katja je pobirala pločevinke, Nika in Nuša pa papirčke od bonbonov. Eva pa je pobirala steklenice od raznoraznih pijač. Vsi so delali kakor hitro so lahko, dokler jih mame niso poklicale, da je čas za kosilo. Vsi so stekli, pojedli so tako hitro kakor so le lahko grizli in požirali, nato so spet stekli v park. Tam so videli ljudi, ki mečejo odpadke od bonbonov na pesek. Hitro so stekli, da bi jih ustavili, no pa so jih komaj prepričali. Spravili so se na delo. Postali so žejni, zato je šla Eva po pijačo. Luku je prinesla kokakolo, Jurčku ledeni čaj, Nuši fanto, Niki kolo, sebi pa vodo z okusom. V minuti so bile flaše prazne. Dali so jih v vrečo za smeti. Ko so vse počistili, so se vprašali, kaj pa če bodo ljudje še naprej metali smeti. Nuša se je spomnila čudovite ideje.  »Pridite, gremo domov naredit table!« »Sssuuppeerrr,« so vsi vzkliknili. Doma so naredili vsak po eno tablo, vse skupaj so naredili šest tabel, na njih pa je pisalo: NE ONESNAŽUJ OKOLJA. Vsak je postavil svojo kamor je hotel.

No, turisti so upoštevali table in tudi domačini ter otroci so bili srečni v čistem svetu. In v takem si želim živeti.

                                                      

                                                           Hana Grbec, 4.b

  

SVET, V KATEREM ŽELIM ŽIVETI

Svet, v katerem želim živeti, je tak, kot vsak, samo da je drugačen. Na tem svetu se ne dogajajo grozne stvari. Drugačen svet je lep in vsi se imajo radi.

Včasih je bil svet barvit in zelo veliko rastlin je bilo. Potem so začeli zidati hiše in sekati drevesa.

Neka deklica Lučka pa ni želela, da svet postane umazan in zaprašen, zato je povedala staršem, da ji to ni všeč. Starši so ji rekli, da tega ne more spremeniti. Ponavljala je, da lahko spremeni svet, v katerem želi živeti. Starši so ji povedali, da ne more biti kar hoče. Lučka je stekla na vrt, bila je zelo žalostna. Potem je stekla v gozd, ki je bil nedaleč od njene hiše. V gozdu je tekla in tekla in se izgubila. Zagledala je srnjačka. Sledila mu je na prečudovit travnik. Blizu se je vila reka, zraven pa je bila velika vrba, ki je dajala veliko sence. Tam je bilo nešteto majhnih mišk. Videla je veliko metuljev, srnic, divjih zajcev, veveric in polhov. Šla je nazaj k staršem in jih pripeljala na travnik.

Odslej so tam živeli. To je svet, v katerem je Lučka želela živeti.

                                                            Kristina Plestenjak, 4.b